Marinka Kolarič Lašič je z obratom v Središču ob Dravi povezana že od otroštva. Iz dekleta, ki je na domači kmetiji pobiralo zelenjavo za predelavo, je zrasla v vodjo obrata in eno ključnih varuhinj okusov, ki jih poznajo generacije.
Od domače njive do obrata
Marinkina zgodba z blagovno znamko DROGA dobrote se ni začela z njeno prvo zaposlitvijo. Začela se je veliko prej, in sicer doma, na družinski kmetiji v okolici Središča ob Dravi. V času, ko je bil proizvodni obrat tesno povezan z okoliškimi kmeti, je tudi njena družina zanj pridelovala zelenjavo. Na njivah so rasle kumarice in feferoni, pri delu pa so sodelovali vsi, tudi otroci.
Jutra so bila namenjena pobiranju kumaric, jeseni pa je bilo treba pohiteti še s feferoni. »Mi otroci smo bili delovna sila,« se danes nasmehne Marinka. Zaslužek je prišel prav za šolske knjige in druge potrebščine. Posebej ji je ostal v spominu večer pred prvo zmrzaljo, ko jih je mama po trgatvi poklicala domov, da bi rešili še zadnji pridelek. Cele rastline so odnesli pod streho, naslednji dan pa z njih pobrali uporabne plodove.
Čeprav si je sprva želela postati policistka, ji je načrte prekrižal zdravniški pregled. Mama jo je spomnila na obrat v domačem kraju in jo spodbudila k vpisu na srednjo živilsko šolo v Mariboru. S kadrovsko štipendijo, obvezno prakso in počitniškim delom je proizvodnjo spoznavala že med šolanjem, po končani šoli pa se je tam zaposlila.
Svojo pot je začela tam, kjer jo je takrat začela večina: v proizvodnji. Prve kumarice je vlagala ročno, naliv so v kozarce dolivali z ročkami, pokrove nameščali enega za drugim, kozarce pa v plastičnih zabojih potapljali v pasterizacijske kadi. Delo je bilo fizično zahtevno in močno vezano na skupno normo. V eni izmeni je za mizami sedelo tudi okoli štirideset ljudi, celoten obrat pa je v svojih najbolj živahnih obdobjih zaposloval več kot sto sodelavcev.
Marinka je skozi leta spoznala prav vse plati dela. Iz proizvodnje je pozneje prešla v laboratorij in kontrolo kakovosti, se ob delu dodatno izobraževala ter prevzemala vse več odgovornosti. Danes vodi obrat, zato dobro pozna tako delo ob proizvodni liniji kot odločitve, ki jih zahteva vodenje.
Več kot štiri desetletja sprememb
Med najlepšimi spomini na začetke je vonj sveže praženega ajvarja. Papriko so mleli ročno, ajvar kuhali v odprtih kotlih, ga nosili v vedrih ter ročno polnili in zapirali kozarce. Delo ob vroči masi ni bilo preprosto, vendar je imelo poseben čar. Nekdo je prinesel kruh, nanj so na debelo namazali še topel ajvar in proizvodnja je za trenutek spominjala na piknik. Vonj je segal vse do vasi, zato so domačini po njem vedeli, v katero smer piha veter.
Danes je proizvodnja precej drugačna. Ročno vlaganje so zamenjali stroji, pasterizacijske kadi sodoben pasterizator, velik del težkega dvigovanja in ponavljajočih se opravil pa avtomatizacija. Kljub temu ostajata znanje in presoja zaposlenih nepogrešljiva. Surovina ni vsako leto enaka, zato je treba razumeti, kako se bo odzvala med blanširanjem, kuhanjem in pasterizacijo.
Pri kakovosti Marinka ne sprejema bližnjic. Pred proizvodnjo, med njo in po njej preverjajo okus, čvrstost, obstojnost in druge lastnosti izdelkov. Pri razvoju novosti prve vzorce pripravijo v laboratoriju in iščejo pravo razmerje sestavin. Hkrati ohranjajo recepture, po katerih so nekateri izdelki nastajali že pred desetletji – prav zaradi njih okusi, ki jih kupci poznajo iz otroštva, ostajajo prepoznavni tudi danes.
Vodja, ki najprej poišče rešitev
Sodelavci Marinko opisujejo kot mirno, odločno in praktično vodjo. Ko se kaj zaplete, ne išče krivca, ampak najprej ugotovi, kaj se je zgodilo in kako je mogoče težavo odpraviti. Enako pričakuje od sodelavcev: najprej naj sami poskusijo poiskati rešitev, če je ne najdejo, pa skupaj pregledajo, kaj so že naredili in kje se je ustavilo.
Dobro ve, da je končni izdelek rezultat dela celotne ekipe, in sicer od nabave surovin in laboratorija do proizvodne linije, skladišča in odpreme. Pomemben del njenega vodenja je tudi dobra volja. Če bi imela svojo etiketo, pravi, bi bil na njej velik nasmeh. »Dobra volja je vse, kar moraš prinesti in nositi s sabo. In jo malo podeliti.« Zato skuša tudi ob zahtevnih dneh med sodelavce priti mirna in težave reševati brez nepotrebne panike. »Naredi tako, kot da delaš zase«
Ko Marinka v trgovini opazi nekoga, ki v košaro položi izdelek DROGA, še vedno začuti ponos. Pozna namreč njegovo pot od izbire surovine in recepture do proizvodnje in končne kontrole. Na vprašanje, zakaj izbrati izdelke DROGA, zato odgovori brez dolgega premisleka: »Naredi tako, kot da delaš zase. Potem veš, da je dobro narejeno.«
Med vsemi izdelki sta ji najljubša ajvar in kumarice. Ajvar najraje namaže na kruh, pogosto pa ga doda jedem namesto mlete rdeče paprike. Še posebej dober se ji zdi topel, takšen, kakršnega se spominja iz nekdanjih dni ob proizvodnem kotlu.
Ko se ozre na več kot štiridesetletno pot, je najbolj ponosna, da je obrat kljub vsem spremembam ostal v Središču ob Dravi, in da ljudje vanj še vedno radi prihajajo na delo. Sama se počasi približuje upokojitvi, za naprej pa si želi predvsem, da bi proizvodnja uspešno tekla dalje. »Obrat je tukaj od leta 1978. Da tako dolgo deluje brez prekinitve, je dosežek vseh zaposlenih, ki so bili in so še tukaj.« Celotnemu pogovoru z Marinko Kolarič Lašič prisluhnite v podkastu DROGA.